14. november je dan sladkorne bolezni in ker število bolnikov v razvitem svetu, prav tako v Sloveniji, strmo narašča, je ozaveščanje o tej bolezni, njeno pravočasno prepoznavanje in upoštevanje ukrepov za njeno obvladovanje ključnega pomena.
Po podatkih NIJZ je bilo v letu 2019 število oseb z znano sladkorno boleznijo 136 911. Delež sladkorne bolezni je ocenjen z 8,2 %, v letu 2010 pa je bil še 6,6 %. Naraščanje števila bolnikov je povezano s staranjem prebivalstva in neugodnimi spremembami življenjskega sloga. Zaskrbljujoče je, da narašča pojav sladkorne bolezni v nosečnosti in v čedalje večji meri tudi pri otrocih. Verjetno je v letu 2020 in 2021 zaradi epidemije COVID-a nekaj primerov sladkorne bolezni ostalo neodkritih, saj ljudje zaradi svoje bolezni in zaradi bojazni pred okužbo niso tako pogosto obiskovali zdravnika.
Sladkorna bolezen je kronična presnovna bolezen, za katero je značilna povečana koncentracija sladkorja (glukoze) v krvi in je posledica pomanjkanja inzulina in/ali neodzivnosti tarčnih tkiv (predvsem mišic in jeter) nanj. Zadostna preskrba tkiv z glukozo in inzulinom omogoča uravnoteženo presnovo. Posebej zahtevno tkivo so možgani, zato ima telo dobro vzpostavljene mehanizme, ki preprečujejo znižanje koncentracije glukoze v nizko območje. Ob previsokih vrednostih glukoze pa se sprožijo škodljivi mehanizmi, ki povzročajo okvaro drobnega ožilja, arterij in živčevja (mikrovaskularni zapleti). Sem spada okvara očesne mrežnice (diabetična retinopatija), okvara ledvic (diabetična nefropatija) in okvara živčevja (diabetična nevropatija). Drug zaplet sladkorne bolezni pa so makrovaskularni zapleti, to so okvare večjih žil, predvsem prizadene žile, ki preskrbujejo srce, možgane in spodnje okončine. Srčno žilne bolezni, srčno popuščanje in kronična ledvična bolezen so najpogostejši zapleti pri sladkorni bolezni.
Razdelitev sladkorne bolezni:
Poznamo dva tipa sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2. Za boleznijo tip 1 zbolevajo predvsem otroci in mlajši odrasli. Zanjo je značilno nenadno hujšanje, huda žeja in prekomerno uriniranje. Ob odkritju je potrebna takojšna zdravniška obravnava. Pri tem tipu bolezni sprva trebušna slinavka še izloča nekaj inzulina, kasneje ne več. Zdravi se z inzulinom in zdravljenje je doživljenjsko. Vzroki za nastanek tipa 1 sladkorne bolezni niso povsem pojasnjeni, lahko pa vplivajo dejavniki okolja kot je morebitno prebolela virusna okužba ali prehrana v zgodnjem otroštvu. Delno lahko vpliva tudi dednost.
Tip 2 sladkorna bolezen je bolj pogosta in jo ima 90 % bolnikov. Razvija se počasi in bolniki sprva nimajo težav, čeprav se že razvijajo trajne okvare oči, ledvic, živcev, srca in ožilja. Pri tej obliki trebušna slinavka še vedno tvori inzulin, včasih celo preveč. Razvije se neodzivnost nanj. Dejavniki tveganja za nastanek te oblike so dednost, prekomerna telesna teža, telesna nedejavnost, previsok krvni tlak in maščobe v krvi ter povečan sladkor v nosečnosti.
Zdravljenje sladkorne bolezni tip 2 je odvisno od poteka bolezni in stanja ob odkritju. Če jo odkrijemo dovolj zgodaj včasih zadoščajo nefarmakološki ukrepi kot je sprememba življenjskega sloga, kamor spadajo prilagoditev prehrane, redna telesna dejavnost, opustitev kajenja, znižanje krvnega tlaka na 130/80 mmHg, znižanje celokupnega holesterola pod 5,0 in trigliceridov pod 1,7 mmol/l. Ko pa bolezen napreduje pa se zdravi z zdravili v obliki tablet ali podkožnih injekcij. Kasneje tudi z inzulinom. Zdravljenje je v zadnjem času zelo napredovalo, saj so v terapijo uvedena tudi zdravila, ki imajo zaščitno delovanje na srčno žilni sistem.
Da bi preprečili ali pravočasno odkrili sladkorno bolezen, je potrebno po 45. letu starosti vsake 3 leta pri zdravniku kontrolirati vrednosti sladkorja v krvi. S tem lahko zgodaj odkrijemo mejno bazalno glikemijo ali moteno toleranco za glukozo.
Vrednosti glukoze v krvi:
Normalna vrednost glukoze v krvi na tešče je od 3,6 do 6,1 mmol/l. Kadar so vrednosti med 6,1 in 7,0 mmol/l, govorimo o mejni bazalni glikemiji. V tem primeru se naredi oralni glukozni test s sladko vodo. Izmeri se sladkor na tešče in nato 2 uri potem, ko preiskovanec popije sladko vodo. Če je vrednost po dveh urah do 7,7 mmol/l, je odziv normalen, če pa je vrednost med 7,8 in 11,0 mmol/l, govorimo o moteni toleranci za glukozo. Mejna bazalna glikemija in motena toleranca za glukozo se lahko normalizirata s spremembo življenjskega sloga ter znižanjem krvnega tlaka ter holesterola in trigliceridov v krvi. Predstavljata dejavnik tveganja za nastanek sladkorne bolezni tip 2, kjer je izmerjena vrednost glukoze v krvi na tešče več kot 7,1 mmol/l ali več kot 11 mmol/l v katerem koli delu dneva.
Ukrepi za zmanjšanje posledic sladkorne bolezni:
Ko se sladkorna bolezen že razvije, je zelo pomembno redno jemanje zdravil, samokontrola krvnega sladkorja, redna in zdrava prehrana ter redna telesna dejavnost, ki si jo vsak prilagodi svojim zmožnostim. Priporoča se hoja, kolesarjenje, plavanje, smučanje, ekipni športi … Dejavnost naj bo 3- do 5-krat na teden po eno uro. Prehrana naj vsebuje neoluščena žita, kosmiče, na primer ovsene, uživajo naj se izdelki iz polnozrnate moke, večje količine zelenjave, sadje (ampak ne v prevelikih količinah, zlasti se je potrebno izogibati preveč sladkemu sadju – grozdje, suho sadje), posneto mleko in mlečni izdelki, oljčno olje ter pusto meso in ribe. Zelenjava, testenine in riž naj ne bodo prekuhani, temveč skuhani »al dente«, na zob. Za sladkanje namesto sladkorja (saharoze) uporabljamo različne nadomestke. To so stevia, eritritol kot naravna nadomestka, sladkorni alkoholi, kot so maltitol, ksilitol in sorbitol, predvsem se nahajajo v izdelkih, ki jih navajajo »brez sladkorja« (v prevelikih količinah pa lahko povzročajo napenjanje in drisko) ter ostale nekalorične nadomestke kot so saharin, ciklamat, aspartam in sukraloza. Tako kot sladkorne alkohole je treba tudi nekalorične nadomestke uporabljati previdno in v majhnih količinah, predvsem pa naj jih ne uporabljajo nosečnice.
Samokontrolo sladkorne bolezni izvajamo z merilci (glukometri). Redna kontrola krvnega sladkorja je namreč ključnega pomena za uspešno obvladovanje bolezni. Tako lahko tudi pravočasno odkrijemo hipoglikemijo, ki se pojavi, ko je raven sladkorja v krvi prenizka. Vzrok je lahko premajhna količina zaužite hrane ali prepozen obrok, prevelika količina vbrizganega inzulina ali preveč telesne dejavnosti. Hipoglikemija se lahko pojavi kadarkoli, tudi pri bolnikih, ki uživajo zdravila za zdravljenje sladkorne bolezni in ne prejemajo inzulina. Znaki so vznemirjenost, tresenje rok, lakota, mrzel pot, zmedenost, na koncu lahko tudi izguba zavesti. Če opazimo tako osebo, je pomembno, da ji takoj ponudimo sladko hrano ali pijačo. V lekarnah se dobijo glukozne tablete ali glukoza v tekoči obliki, ki jih imajo bolniki sicer pogosto pri sebi.
Pacientom, ki imajo mejno povišane vrednosti krvnega sladkorja, prav tako bolnikom, ki se že zdravijo, so v lekarnah na voljo tudi različna prehranska dopolnila, ki pozitivno vplivajo na nivo sladkorja v krvi ter zmanjšujejo željo po sladkem. Niso pa nadomestek za zdravila, ki jih je še vedno treba dosledno jemati ter redno kontrolirati sladkor v krvi. Vsebujejo posamezne sestavine ali kombinacije iz izvlečkov skorje cimetovca, listov Gymneme sylvestre, kroma in različnih antioksidantov.
Breme sladkorne bolezni je veliko tako za posameznika, njegovo družino kot tudi celotno družbo. Močno vpliva na kakovost življenja, zato je toliko bolj pomembno, da se zavedamo preventivnih ukrepov, zdravega načina življenja in seznanjanja z boleznijo. Dajmo pozitiven zgled svojim otrokom, vnukom. Spodbujajmo jih k uživanju zdrave hrane z malo sladkarij in vzbudimo jim veselje do športa in gibanja v naravi. Morda bomo tako preprečili nastanek bolezni in jim omogočili zdravo prihodnost.
– Maja Oražem, mag. farm.